Več, kot le pred & po - rodna zgodba

Že kot majhna deklica sem se veliko igrala s punčkami. Mama mi je večkrat dejala, da naj se kar navadim igrat z dvema punčkama hkrati, saj sem "nevarna" za postat mamica dvojčkov. Moja babica je sestra dvojčica, vendar je njena sestrica žal med porodom preminila. Jaz seveda, kot otrok te mamine šale nisem nikoli razumela in je tudi potem, ko sem bila večja, nisem vzela zares. Pravijo pa, da je v vsakem hecu, vedno nekaj resnice.

Pisalo se je leto 2013. Dnevi so se že počasi krajšali, kratke rokave so zamenjali dolgi, ptice selivke so se že pripravljale na vzlet v tople kraje, meni pa je zamujala menstruacija. Kljub temu, da mi ni nikoli zamujala, nisem takoj oddrvela v lekarno, ampak sem sklenila, da bom še kakšen dan počakala. Spomnim se, da sva ravno takrat odšla z Matejem gledat komedijo od Denisa Avdiča in Vida Valiča v kulturni dom. Cela dvorana se je neprestano smejala, mene je pa nenormalno napihovalo v spodnjem delu trebuha. Čez malo manj kot en teden sem pa končno kupila test nosečnosti in ga pripravila za naslednji dan, da bom testirala s 1. jutranjo vodo.


Naslednji dan se je Matej malo obotavljal doma. Bil je živčen in neučakan, da končno izve, da gre potem v "miru" v službo. Seveda, pozitivno! Mešani občutki. Prevladuje veselje. Mogoče strah? Priznam, da sva nekako pričakovala, ampak vseeno si nisva mislila, da se bo to zgodilo tako hitro. Takoj isti dan pokličem mojo osebno ginekologinjo, katere sestra me takoj »nahruli«, da je še vse prezgodaj, da bi bil test zanesljiv in nosečnost zagotova. Ko pa ji omenim vetrove in tesnobni občutek v predelu maternice, pa ni več dvomila. Naročila me je na 1. pregled nekje sredine novembra. Ker smo bili komaj v prvi polovici oktobra, se mi je do pregleda zdela cela večnost.

Kmalu so slabost in utrujenost postala moja zvesta spremljevalca vsakdana. To ni bila jutranja slabost, ampak slabost, ki je traja ves dan. Hvala bogu so mi vsaj hormoni malo prizanesli. V službi (takrat sem bila zaposlena na bencinski črpalki na avtocesti) sem vedno bolj delala s težavo. Zjutraj, ko je bilo treba obesit gasilne aparate na bencinske bloke, sem se bala teže, ki jo dvigam, da se ne bi kaj zgodilo. Malo sem se lagala sodelavcem (bolečine v hrbtu) in so mi takoj priskočili na pomoč. Vonj po kavi iz sosednjega bara mi je obračal želodec. Ko pa sem se iz popoldanske izmene vozila ob 1h zjutraj v skoraj 30km oddaljen kraj, kjer živim, sem na pol dremala za volanom. Ker je bilo še vse zgodaj in sveže, pa sem skrivnost skrbno čuvala zase. Dan D (1. ginekološki pregled) je končno prišel. Matej je delal pri Stari hiši skupaj z bratom in očetom, tako da sem se kar sama odpeljala do zdravstvenega doma. Danes mi je žal, da ni šel z mano.

Pri medicinski sestri najprej opravim vse formalnosti, takoj zatem pa me ginekologinja že sprejme. Gleda v ekran ultrazvoka, se kremži, malo vzdihne. Takrat sem sem ze zavedla, da je to to. Cmok v grlu. Pikice ne najde na ekranu! Splav?! 2 minute so si mi zdele cela večnost. Naposled obrne ekran proti meni in pokaže s prstom: »Vidite, tukaj je en plod z zelo aktivno srčno akcijo.« Nepremično strmim v njo. Nekaj potipka po tisti njihovi napravi in spet odvrne: »Tukaj pa drugi«. Kaj!? 2?! »Dvojčki? Res!?« Planem v jok. Ona se nasmehne, pritrdi in zgleda, kot da še sama ne more verjet. PDP mi določi 17.6.2014 in da nov datum za pregled.


Mateja nisem poklicala, ampak takoj odhitela proti domu. Nikoli se mi pot do doma še ni tako vlekla. Vmes sem jokala in se smejala. Niti na kraj pameti nisem pomislila, da bi v mojem trebuhu bila dva srčka. Dva! In ne eden. Parkiram avto, stečem v hišo in pokličem Mateja, da nemudoma pride domov, ker mu imam nekaj zelo važnega za povedati. Tudi on je takoj pomislil, da je šlo nekaj narobe. Seveda je najhitreje kot je lahko prišel domov. Ukazala sem mu naj se usede in mu rekla, da naj poskusi ugibat, kaj bi lahko bilo. Ker je že videl nasmešek na mojem obrazu, je črni scenarij opustil in razmišljal, kaj bi bilo takega, novega. Za nosečnost je tako ali tako vedel. Potem se mu je posvetilo. »Sta dva?«. Jaz počasi pokimam in čakam na njegovo reakcijo. On še kar postavlja podvprašanja, v smislu če je res, da ga slučajno ne hecam, vmes pa se mu trese glas in v očeh naberejo solze. Od tega trenutka, pa še dodatne 3 dni, je ubožec ležal na kavču, cel v šoku in ni mogel priti k sebi.

Naslednje kar naju je čakalo je bila nuhalna svetlina. Malo pred tem, ker sva bila neučakana, pa sva veselo novico naznanila svojim ožjim družinskim članom. Si mislite, kako so bili vsi presenečeni in veseli. NS nama je prinesla pozitivne rezultate. V službi pa sem čedalje bolj s težavo delala. Kmalu skrivnosti niti tam nisem več skrivala in odšla mirno na bolniško. Potem se je pa začelo. V 21. tednu mi je začel čudno zatrdevati trebuh. Ne kot običajno krčenje maternice, katero je povsem običajno in nima nekih časovno enakih intervalov, ampak že kot pravi popadki, kateri nakazujejo na bližajoči se porod. Odšla sem se pokazat in takoj so me sprejeli na porodniški oddelek. Tam so mi poskušali umirit popadke in dali injekcije za pljučka, če bi se moji dve pikici morali prekmalu roditi. Nič nisem bila odprta in MV je bil kar dolg, tako da so me zdravniki potolažili, da bo najverjetneje vse dobro. Tako se je začelo moje skoraj konstantno bivanje v bolnišnici, skoraj vse do poroda.


Moje telo je znova in znova čutilo, da bo treba kmalu poroditi. Ko so me odpustili domov, sem mogoče že čez 5 dni prišla nazaj z novimi popadki. Na koncu (36. teden) sem res imela že močno skrajšan MV, pa tudi odprta sem bila 2 prsta, ampak so me odpustili domov še zadnjič, kajti naslednjič, ko pridem ne bomo več čakali. Čez celo 2. polovico nosečnosti je dvojček A bil obrnjen medenično, tako, da sem že imela zmenjeno, da bom imela carski rez. Ponoči iz 27.5. na 28.5. sem globoko v sebi čutila, da se bo zdaj kmalu nekaj zgodilo. Začeli so se popadki, tisti pravi. Nisem zganjala panike, saj sem prej že takoj, ko se se malo pojavili, v nerazviti intenziteti, oddrvela v bolnišnico. Zdaj pa sem bila pomirjena. Prišli smo do konca. Dvojčka bosta najverjetneje donošena in vse bo dobro. Vedela sem, da bo vse dobro. Tako je tudi bilo.

Naslednji dan okrog poldneva, je bilo že precej hudo. Z Matejem sva vzela vse potrebno in se odpravila spet proti Šempetru. Tokrat zadnjič. V porodnem bloku so me priklopili na CTG, kateri je risal lepe popadke in srčne akcije mojih pikic. Zbrala se je ekipa in šlo je zares. Ležala sem na operacijski mizi in neučakano trepetala, naj že čimprej opravijo, saj hočem spoznati moja dva čudovita otročička. Anestezist je čakala na znak porodničarja, ta pa je že s skalpelom v roki vprašal: »A lahko zarežem?« Tega ne bom pozabila nikoli v življenju! Zakričala sem: »Nee!«. Porodničar se je zasmejal, češ da se je pošalil. Takoj zatem sem že spala. Naslednje kar je bilo, se spomnim Matejevega obraza ovitega v meglo, zelo blizu mojega, kako mi reče: » Imamo dve punčki! Dve zdravi punčki!«. Spet sem zaspala.

»Sestra! Sestra!« je odmeval moj glas iz sobe na oddelku, še preden sem odprla oči. Vsa sem se tresla, vse me je bolelo in zeblo me je do kosti. Medicinska sestra me hiti pokrivat in pove, da sta punci zdravi, donošeni in da niti toplih posteljic nista rabili. Vprašam jo kakšne mere so imele. Neznansko sem si ju želela videti, občutiti, povonjati, ampak bila sem tako slabotna, da skoraj govoriti nisem mogla. Sestra mi prinese listek napisan z njuni imeni in merami z rdečo. Potrudim se toliko odpreti oči, da vsaj vidim, če jima je Matej dal pravi imeni, kot sva se zmenila.


Ob 17h, ko pride spet sestra v sobo, jo tokrat zaprosim, če prinese moji punčki, da ju končno spoznam. Res sem se počutila slabo. Takih telesnih bolečin nisem občutila še nikoli v življenju, pa čeprav imam res zelo visok prag bolečine. Najprej mi v sobo prinese enega novorojenčka, zavitega, kot majhno štručko. Poleže mi jo na roko, da bom poskusila podojit, ampak sploh se nisem mogla udobno in lepo namestiti. Lepo je zagrabila in že je papcala. Jaz pa sem se na vso moč trudila, da bi lepše videla njen majcen angelski obražček. Ko sem dobila v naročje drugo dojenčico, sem se sprva ustrašila, da ju kot njuna mama ne bom znala ločiti. Zdeli sta se mi identični. To sem mislila sama takrat, ko sem ju prvič zagledala, potem pa sem dobro vedela katera je katera. 😊


Proti večeru je prišel tudi novopečeni tatko. Vzhičen in presrečen. Poleg vsega je bil še na trnih, ker je pripravljal zabavo za družino in prijatelje. 

Kmalu sem postala telesno boljša. Naslednji dan sem že vstala in zaprosila, če ju imam lahko v sobi. Moja soba je bila nasproti sobe, kjer so bili vsi novorojenčki na kupu in neprestano se je slišal jok iz nje. Pomislila sem, da če sta notri dve moji, sigurno vsaj ena od njiju joče. Obiski, razen partnerjev so bili prepovedani. Ampak sem bila odločna, da se bom potrudila. Res je bilo težko, ampak sem z močnimi bolečinami in voljo vse obvladovala sama. Spomnim se, kako je enkrat vmes prišla medicinska sestra in sem se ji nekontrolirano zjokala. Sploh ne vem vzroka. Potolažila me je, da se to novopečenim mamicam dogaja precej pogosto. Na 6. dan smo dobili zeleno luč in lahko smo se odpravili domov. Nikoli ne bom pozabila, kako je tistega dne zunaj treskalo in grmelo, mi pa presrečni z dvema sončkoma v skupen topel domek.

Oh, kako je bilo lepo priti domov in obrniti nov list v življenju. Ja. Nov list v novi knjigi polni nepozabnih, nepoznanih prikupnih presenečenj, strahu, požrtvovalnosti in nenazadnje čiste in iskrene ljubezni.



Komentarji