Pobeg v Dolomite

Pogled iz našega apartmaja

8. februarja smo se, ne prav zgodaj zjutraj, odpravili na pot. Odšli smo s prijatelji, ki imajo ravno tako 3-letno deklico, ki hodi z mojima skupaj v vrtec. In kot se za Prešernov dan spodobi, je tudi naša volja bila precej prešerna. Otroci veseli in polni pričakovanj. V glavi so jim švigale misli veselih dogodivščin na, v, pod in ob snegu. J

Vir: splet

Destinacija: Auronzo di Cadore. Znan tudi kot, zimski dopust/počitnice delavskega razreda iz Goriške regije. Ne glede na to, da kadarkoli pozimi greš tja, vedno srečaš koga znanega in se pozdravljaš na vsake pol ure, je ta kraj čaroben. Kot, da si prišel v nekakšno zimsko pravljico, mrzlo, hribovito, s pogledom na visoke gore in na hiše ter hišice v zanimivem stilu gorske arhitekture.

Kraj se nahaja na severnem delu regije Veneto v provinci Belluno. Leži 864 m nad morsko gladino ob obrežju reke Ansiei in je obkrožen s prečudovito lepimi gorami. Znan je po jezeru, še najbolj pa po treh vrhovih imenovanih Le tre cime di Lavaredo. V njegovi neposredni bližini se nahaja tudi Misurina, s svojim jezerom, ki je največje pod gorovjem Cadore. To jezero je znano pa tudi po tem, da s svojo naravno klimo zdravi respiratorne bolezni.

                                                             « Auronzo bella al piano stendentesi lunga tra l'acque,
                                                   Sotto la fosca Ajàrnola »
                                                         (Giosuè Carducci, Ode Cadore)

Nam je bilo pomembno, da dobimo udobno nastanitev, lepo vreme, nič/malo gneče na sankališču ter seveda dovolj snega za snežne vragolije.

Z enim daljšim postankom v Tolmezzu, smo prišli v treh urah, ravno v času za kosilo. Nastanili smo se v apartmaju, ne daleč od smučišča, ki se razteza pod vrhom Monte Agudo (1.585m). 

Ker so otroci svoj dnevni počitek že izkoristili v avtu, smo po kosilu odšli ven, kar pred apartma. Tam smo imeli majhno klančino, odlično prav za ne prav hiter spust s sankami. Poleg tega nas je še obdajal gozd s kupi in kupi na novo zapadlega snega, kjer so se naše punce spuščale po hribčkih, delale angelčke v snegu in ustvarjale skulpture podobne snežakom. 

Se vidi, da na Primorskem snega nismo preveč vajeni :)

Naslednji dan, takoj po zajtrku, smo hiteli. Želeli smo uloviti čim več sončnih žarkov, kajti del smučišča, kjer je rezervirano za sankače in smučarje začetnike, je na zelo senčni strani. Kar pomeni, da na ta del hitro pade senca. Ker pa smo imeli čisto majčkeno smolo, so nam sonce namesto hriba, zakrivali oblaki. Najini dvojčici smo tudi prvič postavili na smuči. Na zelo stare majhne smučke, ki jih je še Matej uporabljal, kot zelo majhen otrok. Ni bilo prevelikega navdušenja. To bo po mami. J Punce so se hitro utrudile in postale lačne. Odpravili smo se kar v pizzerijo Al Rio, na res vrhunsko pico. Punce so dobile pobarvanke in barvice, tako da smo vsi zelo umirjeno počakali, da smo napolnili želodčke.

Linino "navdušenje"

V soboto je potek dneva bil podoben prejšnjemu, s to razliko, da nas je tokrat le grelo sončke. Prišla je nedelja in čas, da se počasi spakiramo in odpravimo domov. Za konec smo se še enkrat ustavili v Al Rio. Punce pa so nam spet skoraj vso pot do doma spale.

Drugo leto pridemo spet. Itak. J

PA - PA

Komentarji