Jantarjevo srce


Nekoč
nekje
nekdo
slučajno me je odkril in iz mene začel sestavljati mozaik svojega srca.
A kaj kmalu samo srce ni bilo dovolj
da bi praznino prostora napolnilo življenje.
Nadaljeval je vse dokler oblepljena soba z nama ni zasijala po ljubezni.
Pustila sva jo odprto še za ostale radovedne poglede misleč da so vsi iskreni.
A sva se uštela.
Postala sem tarča umetniškega fanatika ki si me je pod vsako ceno želel le za sebe.
Branil si me
skrival
skrbno varoval
moje imetje pred jeklenimi ptiči v preletu
me rešil
prav vsakega bombnega napada.
A zaman.
Nisem zdržala.
Zbežala sem.
Tudi od tebe in za vse postala skrivnost.
Izgubljena tajna.
Skrivnost ki ni več obstajala.
Skrivnost nerazvozlana.
Skrivnost ki jo še iščejo po gradovih
skritih predorih teme
jamah globoke pohlepnosti.
A ne za dolgo
znova se ti kažem
samo zate odklenjena.
A ti
zaklepaš se v sredino.
V bit samega sebe.
Mene pa puščaš zunaj
okrušeno
zdrobljeno
v bolečih črepinjah
tokrat z namenom
hladne ignoracije
da sestavim se sama.
Prisluškujem pri vratih.
Slišim solze.
Tih šepet.
Krike nezadovoljstva.
Poslušam obup v mislih sovraštva.
A so to zvoki novih vojn?
Ali samo tišina brez smisla odzvanja



Tanja Ocelić


Komentarji